KUBA - dežela, kjer ljudje pijejo rum namesto vode in jahajo konje namesto koles

Kuba je kraljevala že dolgo na spisku mojih must see destinacij. Letos februarja me je zdramil članek o vedno bolj toplih odnosih med tem rajskim otokom ter ZDA (Obama želi pustiti vsaj en dober pečat ob koncu njegovega drugega predsedniškega mandata) in da so začela z januarjem 2016 voziti letala (dnevna linija) iz New Yorka, Tampe na Floridi in Miamija na Kubo. V glavi mi je zasvetil alarm. "Iztok moramo na Kubo - zdaj če ne bo res prepozno; mogoče je že." Vzela sem si par dni časa za booking letalskih kart in končno našla ugodno ponudbo...sicer smo šli malo d-tour, je pa več ostalo za cocktaile. Benetke-Bruselj-Montreal-Varadero...Pred odhodom je bilo kar nekaj neodobravanja najinih bližnjih češ kaj bosta na tako dolgo pot vlekla zraven vajinega 10-mesečnega sina. Priznam, če bi bil najin David problematičen otrok, sploh ne bi do nadaljnega razmišljala o takem potovanju in tako dolgi poti z letalom. Ker pa je na easy - tako kot sva midva, nisva videla problema, da ga ne bi vzela s seboj. Smo le šli za dva tedna, tako dolgo ga ne bi pustila v varstvu brez naju.

S seboj smo vzeli minimalno prtljage čeprav se bo nekomu zdelo da smo je imeli veliko: cca 30kg, nahrbtnik za Davida da bi bili bolj mobilni in avtosedež - lupinico (otroških avtosedežev na Kubi ne poznajo, našega so gledali kot nekaj čudežnega). Od prtljage je bilo pol stvari itak za malega, oblačila smo 2x dali prat. Brala sem da na Kubi ne bom dobila v trgovini pampers plenic in aptamil mleka, zato sem vzela vse s seboj in še malo rezerve. Nisem se zmotila, na koncu smo po marketih iskali še navadno vodo. Edino kar lahko res dobiš kjerkoli in kadarkoli je na Kubi rum.

VIZUM in Coris smo si uredili preko agencije ARS LONGA, ki je uradna agencija v Sloveniji za izdajo kubanskih vizumov. Čeprav smo potem dobili vize na letalu Air Canade (če potuješ z Air Canado, običajno dobiš vizo od njih), smo šli na ziher. Air Canada le ne garantira da boš vize 100% dobil na letalu, je pa velika verjetnost. Pri ostalih letalskih družbah, ki tja letijo pa vize itak ne dobiš. 

Pot je bila dokaj ok čeprav na zadnjem letu naju je z Iztokom že ulovil jet lag...David je vse lete prespal, sploh ni vedel kje je in kam gre seveda. Vsaj nekdo, ki je prišel spočit na destinacijo. Ob pristanku v Varaderu in ureditvi formalnosti naju je zunaj čakal voznik taxija, katerega sem predhodno naročila pri agenciji TAXI VINALES CUBA. Prvo smo hoteli vzeti rent a car...pa bi stal najcenejši za 10 dni cca 700 eur + benz + riziko, da če si udeležen v prometni nesreči, te lahko pridržijo v priporu tudi če nisi bil ti kriv. Z avtobusi za turiste je tako, da se moraš vedno držati ure odhoda in kupiti karto vsaj en dan prej da si zagotoviš sedeže. Res je da so poceni, se pa voziš skoraj 1x dalj kot z avtomobilom. Že zaradi Davida in naše prtljage smo se odločili za te taxije. Skupno nas je najem le teh stal 500 eur za cca 1.300 km, ki smo jih naredili po Kubi - od točke A do točke B, torej vedno od case do case kjer smo spali in vedno smo lahko šli ob uri, ko smo mi želeli. Moram priznati, da so bili vsi vozniki super, znali so angleško (ali vsaj par besed angleško) in vedno so bili točni, kar je za kubanca že mali čudež. Večkrat smo videli kakšne turiste z rent a carom, ki so se izgubljali med ulicami. Ceste so tam izredno slabo ali pa sploh niso označene, navigacija slabo deluje, avtocesta je brez ograje in večkrat nam je avtocesto prečkala kakšna krava ali konj, zato mi ni bilo niti za sekundo žal da smo se odločili za te privatne prevoze po otoku.

V Varaderu smo pristali zvečer, prvo menjali denar iz EUR v CUC (konvertibilni peso), se s taxijem odpeljali do case, se umili, prespali in zjutraj po zajtrku sveži nadaljevali pot proti staremu kolonialnemu mestu TRINIDAD. Še morda nasvet glede denarja...kreditne kartice ne sprejemajo skorajda nikjer, vsepovsod je samo gotovina in samo konvertibilni peso. Imejte s seboj eur ali še bolje kanadske dolarje - zanje je menjava bila najboljša, na drugem mestu je bil eur, pri USD ti zaračunajo 10% dodatne provizije ali pa ti jih sploh ne vzamejo. Morda se bo glede tega zdaj kaj spremenilo. Denar smo menjali v menjalnici na letališču v hali za ODHODE, kajti ko letalo pristane, gredo vsi iz letala menjat denar v menjalnico na izhodu iz letališča, pri menjalnici v notranjosti hale kjer pa imaš odhode pa ni bilo na okencu nikogar :p prav tako je provizija malenkost višja v menjalnicah na letališčih, zato menjajte samo kolikor rabite za npr prva dva dneva, potem pa preostali denar menjajte na kakšni banki ali menjalnici v katerem večjem mestu, boste malo privarčevali.

Če mislite da so kubanci reveži, ker je njihova povprečna mesečna plača cca 20-30 eur, potem ne veste vsega. Vsakemu kubancu ne glede na njegov mesečni prihodek vsak mesec pripadajo carte blance - boni, s katerimi dobijo osnovna živila kot je riž, mleko...Vsak kubanec je upravičen do zastonj zdravstva v državnih bolnišnicah. Ne pozabimo, da ima Kuba ene najboljših zdravnikov na svetu. Pošiljajo jih redno na misije zdravnikov brez meja, kjer se naučijo marsikaj in sama država zaradi teh misij tudi precej zasluži na račun zdravnikov. Kubanec nima mesečnih položnic razen za elektriko, katera pa znaša cca 2-3 eur, če nimaš v stanovanju klimatskih naprav ali kakšnih drugih požeruhov. Prav tako veliko kubancev ob svoji državni službi opravlja še kakšno delo in veliko teh del je povezanih s turizmom. Tako lahko s tem delom zasluži domačin tudi cca 1.000 eur ali še več. Kubanci plačujejo s kubanskimi pesosi (turisti pa s konvertibilnimi pesosi, kjer je menjava 1 USD = 1 CUC). Trgovine, restavracije, javni prevozi...kar je namenjeno samo domačinom, imajo blazno nizke cene, tja turisti ne smejo. Domačini lahko prav tako uporabljajo vlake, le ti so turistom nedosegljivi. Kot zanimivost; Kuba je dobila železnico že leta 1837 in je bila tretja država na svetu z železnico takoj za Anglijo in ZDA, le da imajo še zdaj to isto železnico iz leta 1837. Turizem je postal na Kubi glavna gospodarska panoga ( nekoč so bile plantaže sladkornega trsa). Samo lansko leto je Kubo obiskalo 4 milijone turistov! V enem letu! Kubancev samih je slabih 12 milijonov. Še vedno mislite da jim gre tako slabo? Mislim, da je v Sloveniji trenutno več lačnih kot na Kubi. 

Kupovanje na karte (če si kubanec seveda). 

TRINIDAD

V Trinidadu sem nam poiskala zelo luškano caso VILLA DALIA (Casas particulares - domovi domačinov, ki v turistične namene oddajajo še kakšno sobo ali celo sosednjo hišo in si s tem služijo kar dober denar, je boljše kot stari socialistični hoteli, ki so glede na ponudbo in stanje vsi predragi). Dobro je bookirati case predhodno zaradi rekordnega števila turistov na Kubi zadnjih par let, ker se vam lahko zgodi, da boste ostali brez sobe. Isto se je zgodilo letos februarja en dan v Vinalesu, ko so kraj preplavili backpackerji in zapolnili vse case. Nekateri so ostali brez sob in tako so morali prenočiti na klopeh na glavnem trgu v vasici, trg pa je stražila policija.

Ogromna soba, odlična hrana (če si želel za večerjo jastoga, so ti pripravili jastoga ali pa karkoli drugega), profi natakar, izjemno prijazna lastnica case, klima, vroča voda, možnost interneta - klasičen - tisti na kabel...ta počasen...jap Kuba je dobila internet šele konec leta 2015 in tam kjer je običajno ne dela, če pa dela pa je izjemno počasen. Facebook, youtube, skype in podobno je prepovedano uporabljati oz je blokirano, tako da sem se z veseljem sprijaznila s tem, da bomo 10 dni brez tega "nujnega zla". Kraji brez interneta so idealni za pravi dopust :)

Pogled iz naše sobe v Casi Villa Dalia

Prvi dan smo se odpravili na Plažo PLAYA ANCON cca 10 minut vožnje iz Casilde (vas zraven mesta Trinidad kjer smo spali). Plaža tako tako...dosti trave, motno morje zaradi mivke, gneča. Plus je bil ta, da je bilo precej dreves in zaradi tega naravne sence in da so po plaži hodili tipi, pri katerih si lahko naročil pijačo oz cocktaile kar je redkost na Kubi, da bi ti kdo kaj na plaži prodajal. Cocktaili so stali 3 CUC (kot povsod drugod). Tukaj je zmagal COCO LOCO postrežen v kokosu. Na plaži smo se zadržali do večera, da smo počakali še na krasen sončni zahod. 

Playa Ancon

Naslednji dan smo se zgodaj po zajtrku odpravili v center Trinidada, da smo prehiteli skupine turistov, ki tekom dneva preplavijo to čudovito mesto. Trinidad je 500 let staro kolonialno mesto zaščiteno pod UNESCOVO dediščino. Dokaj čisto, zelo barvito, prežeto s kubansko glasbo. Naleteli smo na odprta vrata ene izmed CASAS DEL MUSICA in si pogledali, kako domačini vadijo svoje igranje in ples. 

V tem mestu je bila večina domačinov temnih - črnih. Če se ozremo 500 let nazaj, ko se je Trinidad šele začel razvijati, ugotovimo da je bila nekoč glavna panoga v okolici tega mesta pridobivanje sladkorja. V okolici so bila neskončna polja sladkornega trsa. Sladkor je še danes izrednega pomena na Kubi in eden glavnih izvoznih produktov ob cigarah oz tobaku in rumu Havana Club. To, da je v tem kraju toliko temnopoltih domačinov, pa nam pove dejstvo, da so španski osvajalci novega sveta - Karibov in srednje Amerike v začetku 16. stoletja začeli voziti z ladjami na karibske otoke sužnje iz Afrike. Le teh je ogromno prispelo na Kubo. Prvotni prebivalci Kube -otoški indijanci so bili zelo slabi bojevniki. V bistvu eni slabših v celotni Latinski Ameriki. Nasilja sploh niso poznali. Glavni razlog za to je, da je Kuba izredno velik in bogat otok (ima 110 tisoč km2). Rodovitna zemlja, na kateri lahko uspeva praktično vse, skoraj 6.000 kilometrov obale ob karibskem morju z ogromno ribami in jastogi, dosti rudnin, nedavno nazaj so celo odkrili nahajališča nafte in postavili svoje lastne rafinerije. Ker je bil otok dolga leta v preteklosti praktično samozadosten, njegovi prvotni prebivalci niso imeli potrebe, da bi iskali novo zemljo ali se selili. Kuba jim je dala vse, kar so potrebovali. Ker so že kubanski prvotni prebivalci živeli na tem otoku zelo ležerno in dokaj udobno življenje za tisti čas, niso bili sposobni velikih naporov ali bojev. To je bil glavni razlog, da so si jih Španci brez problema takoj podjarmili in to je bil tudi glavni razlog, da domačini niso vzdržali napornega suženjskega dela na plantažah sladkornega trsa in tobaka. Španci so potrebovali vzdržne, žilave delavce, zato so na ta otok prepeljali toliko afričanov, ki so bili v izredno dobri kondiciji za kakršnokoli težaško delo od zore pa do mraka. 

Zaradi spleta zgodovinskih dogodkov na Kubi so domačini danes zelo pisani...eni so beli (imajo prednike španskih osvajalcev), drugi so črni (afriški sužnji), redki imajo še nekaj indijanskih potez (prvotni prebivalci Kube) in nekateri imajo celo azijske poševne oči (sredi 19. stoletja je tisoče moških kitajskih delavcev podpisalo pogodbo za 8 let, da bodo delali na poljih sladkornega trsa in tobaka skupaj z afriškimi sužnji, po izteku pogodbe so postali svobodni. Veliko se jih je vrnilo nazaj v Azijo, okoli 8.000 pa jih je ostalo na Kubi. Ker so bili vsi moški, so se pomešali z domačinkami. Še danes je pojem kubanske lepote črna lepotica s poševnimi kitajskimi očmi. Celo Castrova družina ima kitajske prednike iz tega časa. Raul Castro na primer ima malenkost poševne oči. V Havani najdemo celo kitajsko pokopališče in Chinatown, ki je eden najstarejših v Latinski Ameriki). 

                        Casa del Musica

Naš nxt stop je bil VINALES - kraška podeželska pokrajina z številnimi kraškimi jamami, vrtačami, dolinami in rodovitnimi polji sladkornega trsa, tobaka, manga, zelenjave...Ko smo prispeli tja, je bila naša rezervirana casa že zasedena (kar se zgodi zelo pogosto kljub rezervaciji), zato so nas dali k sosedom, kjer je bilo tako tako-za preživet. En dan smo imeli na obisku La cucaracho. Iztok je ščurka stisnil z Davidovo plenico in ga vrgel v koš. Lovil ga je kakšne pol ure, mater je bil hiter. Ob prihodu smo se malo sprehodili po vasi, si ogledali glavni trg, šli na večerjo. Naslednji dan smo najeli vodnika, s katerim smo se odpravili na dobre 4 ure dolg treking po dolini. Po tej poti gre večina turistov s KONJI, mi smo morali peš, saj je bil David še premajhen za na konja. Bi bilo preveč nevarno. Peš smo ravno tako videli vse, le malo bolj dolgo je trajalo. Glede na to, da smo hodili med polji, po travnikih, pašnikih...je bila zame, ki se bojim kač dobra informacija, da je Kuba ena izmed peščice držav na svetu, kjer ni strupenih kač. Tukaj te lahko ubije le kubanski krokodil, avto ali pa ženska pravijo (jaz bi rekla rum). Na poti smo se ustavili na farmi tobaka, kjer smo lahko videli kako zvijajo kubanske CIGARE. Le te lahko kupiš povsod. Top shit bi naj bile Havanke, Fidel Castro kadi Monte Cristo n.4, ki so tudi zelo priljubljene nasploh. Monte Cristo n.4 dobim v centru Zuricha za 10 eur (1 kom), na Kubi so cene za tako med 3 do 5 CUC, na črnem trgu verjetno še manj. V glavnem ta dan v unescovi dolini je bil namenjen degustacijam - cigaram, domačemu ananasovemu soku, lokalne žganice GUAYABITA DEL PINA (iz medu in guave; nihče si ne upa tega žganja klasificirat, ker ni ne rum ne whiskey ne nič poznanega...nekaj vmes; klasa zase), kubanske kave, po končani turi pa smo si popoldne privoščili krožnik lokalne kubanske specialitete ROPA VIEJA (nastrgana govedina v omaki) s tipičnim karibskim rice&black beans. To mi je tako všeč na Kubi...ta njihova samooskrba; vse skoraj kar dobiš na krožniku je domače: jajca, maslo, sadje, zelenjava, naravni sokovi, meso, ribe, jastogi, med, kava, rum...vse hecho en Cuba. Ko si tam, moraš obvezno probat jastoga...moraš se jih nažret, ker so tako poceni. Porcija okoli 7 do 15 CUC.

Zvečer smo se še sprehodili malo po glavni cesti čez vas. Na glavnem trgu so ravno pričeli s salsa večerom. Zbralo se je ogromno ljudi, super glasba in vzdušje. Ostali smo samo na kratko; to je bila edina cena, ki sva jo z možem plačala, da sva vzela s seboj Davida - nočno življenje je odpadlo za nas. 

Plantaže tobaka

Sušenje tobačnih listov

Ananas & banane & sladkorni trs

Naslednji dan v Vinalesu je bil popolnoma drugačen prejšnjemu. Rentali smo stari cabrio z voznikom/vodnikom in si ogledali še ostale bisere te krasne doline. Prvi postanek je bil hotel LOS JAZMINES; državni hotel (skoraj vsi hoteli na Kubi so državni) v Vinalesu zgrajen že leta 1960. Izpred hotela imaš najlepši pogled na celotno dolino. Naslednji postanek je bil ogled MURAL DE LA PREHISTORIA; 120 metrov dolga poslikava na skali iz leta 1961; delo mehiškega umetnika Gonzaleza Morilla, učenca slovitega Diega Rivere. Poslikava je nastala po naročilu Fidela Castra in simbolizira evolucijo ter samo pokrajino Vinales. Zato je na poslikavi tudi dinozaver, saj so okoliški kmetje na tem območju našli okostja dinozavrov. Cherry on the top tega dneva je bila plovba s čolnom skozi jamo INDIGO in obisk kraškega prehoda sužnjev, ko so pribežali iz okoliških plantaž v dolino Vinales in se tukaj skrivali v preteklosti pred njihovimi gospodarji. Tam smo spili njihov lokalni cocktail AMANECER DEL VALLE (Dawn in the valley) s tem da si količino Havana Club ruma sam doziraš v cocktail! Nekaj kar ne bi bilo priporočljivo za naše gostilne (bi gostinci bankrotirali) ampak kaj ko je rum na Kubi skoraj po taki ceni kot voda. Tudi lažje ga dobiš kot ustekleničeno vodo. V Havani smo en dan iskali 2 uri vodo, bili v 5 marketih in v vseh so bile police z vodo prazne (verjetno pokupili turisti), rum ali Pina Colado pa so prodajali na vsakem vogalu. 

Hotel Los Jazmines

Mural de la prehistoria

Indigo cave

Zadnji večer v Vinalesu smo izkoristili še za obisk lokalnega botaničnega vrta. Hmmm...z možem sva bila dve leti nazaj na Costa Rici, kjer sva spala v džungli sredi deževnega gozda tako da nekega extra navdušenja pri nama ni bilo, so bile pa interesantne in grozljive otroške lutke za izganjanje zlih duhov. 

Then...our way to HABANA. Če greš na Kubo, je glavno mesto must see. V Havani sem imela največje težave z bookingom case. Vse je bilo polno. Postopek rezerviranja teh cas je itak dolgotrajen zaradi slabega interneta na otoku in ker hotelov ter cas ne najdeš na booking.com ali kakšnem podobnem iskalniku. Posluževala sem se Tripadvisorja in ocen namestitev na tej strani. Za Havano mi je prišla prav stran wildcaribe.com; enaka varianta kot nam poznan airbnb. Tam sem našla eno stanovanje z možnostjo zajtrka, ki se oddaja na sloviti Aveniji el Presidente. Bila je dobra odločitev, odlična lokacija, res lepo stanovanje in prijazen host (kot so vsi kubanci na sploh).  Cena je bila še vedno ugodnejša kot nočitev v kakšnem hotelu (70 eur na noč za celo stanovanje z dvema spalnicama in zajtrkom; drugače cene cas so bile okoli 20 do 30 eur na sobo na noč + cca 4-5 eur na osebo še zajtrk). 

Prvi večer smo se sprehodili ob sloviti obalni cesti in opazovali poigravanje barv ob sončnem zahodu. Prihodnji dan sem šla zjutraj najprej na banko menjat denar. Menjavala sem ga na 2-3 dni sproti, da ne bi menjala preveč, kajti CUC valute ne smeš nesti iz države, če pa bi jo, pa itak ne moreš te valute nikjer drugje menjati, zato je boljše menjavati sproti glede na porabo. Ko sem na banki ravno bila na okencu in ko mi je gospa štela denar, mi je zazvonil telefon. Klical me je prof. Borut Uršič, ki živi v Havani že več kot deset let. Direktor slovenske agencije Ars Longa je bil ta dan naš lokalni vodnik po Havani. Ko sem se želela oglasit, me je gospa okarala da ne smem in varnostnika na vratih sta mi tudi rekla, da naj telefon takoj pospravim. Jah glede tehnologije so še vedno zelo paranoični bi rekla. 

Gospod Uršič nas je že čakal pred blokom z njegovim starim Chevrolet Bel Airom vesel, da vidi Slovence v svojem domačem kraju. Vozili smo se po stari Havani, Novi Havani, po celi Havani. V enem dnevu nam je želel pokazati vse čeprav je to nemogoče. Kar ni šlo peš, smo pa opravili z avtomobilom. Njegov Bel Air ima noter vgrajen motor Toyotinega mini busa. Tako je z večino teh oldtimerjev na Kubi, da imajo vsi že menjane motorje saj so ti avtomobili še iz 50-ih, ko je bila pred revolucijo Kuba polna bogatih američanov, ki so tukaj imeli počitniške kolonialne vile ter fancy avtomobile. So pa ti avtomobili svinjsko dragi; pod 20-30 tisoč eur ni nobenega. To je kubanski nacionalni ponos, prepoznavni znak in velikokrat družinska dediščina, ki jo skrbno čuvajo. Ponekod na tem otoku je res tako kot da bi časovni stroj obrnil v tisti čas torej 60-70 let nazaj. Od propadlih vil do luksuznih palač, socialističnih blokov in stolpnic, kapitola (kopija tistega v Washingtonu)...v tem mestu res vidiš vse. 

Ko smo se vozili naokoli, si lahko videl domačine kako barvajo fasade in delavce kako na novo asfaltirajo ceste - novi asfalt so kar čez starega vlekli, odtoki jih ne zanimajo. Po delih na cesti, si točno lahko vedel, kje se bo čez natanko 4 dni od našega obiska Havane peljal ameriški predsednik Obama. Na poti smo se ustavili na kosilu, pa na rumu in spet na cocktailu v slovitem hotelu AMBOS MUNDOS, kjer je leta prebival Ernst Hemingway. Na terasi tega hotela strežejo odlične mojite in Pina Colade (postrežene v ananasu), prav tako je iz te terase čudovit pogled na staro Havano. 

Večina cocktailov na Kubi je seveda z rumom (Rum collins, Cuba libre...), najboljši pa je rum kar tako seveda pravijo domačini. Njih ne boš videl piti Havana Club ruma ampak Santiago de Cuba rum - najboljši od vseh rumov na Kubi in tisti, ki ga imajo zase, saj ga ne izvažajo iz države. Klet tega ruma je prodala recept za rum Bacardiju, vendar pa Bacardi rum in Santiago de Cuba rum nista enakega okusa. Santiago de Cuba je celo meni dober, če ga piješ kar tako. Ima prijetno aromo in odličen okus. Tukaj ni skrivnosti, enostavno Santiago de Cuba klet ruma ima stare hrastove sode, ki dajo temu rumu tako odličen okus. Bacardi ima novejše sode. To je edina razlika, receptura pa enaka. 

Ko je bilo dovolj alkohola za en dan, nas je prof. Uršič še lepo povabil k njemu domov na kavico (brez ruma). Mislim, da je eden redkih, ki ima doma mačko, vsepovsod smo videli, da so kubanci očitno fani psov pasme pekinezer. Drugih pasem sploh ni bilo za videt. Na poti proti domu prof. Uršiča smo se peljali še po 5.aveniji mimo domovanja oz posesti aktualnega predsednika Raula Castra ter nekdanjega predsednika Fidela Castra. Najin sinko bo verjetno eden redkih v svoji generaciji, ki je obiskal Kubo še za čas živečega Fidela. Gospod ima že 90 let in baje ima alzheimerja zato so njegovi javni nastopi še zelo redki in zelo kratki. Takoj po našem prihodu iz Kube domov je imel v parlamentu zadnji javni nagovor. Prav tako je očitno obisk Obame (prispel je 20.3.2016 na Kubo, na isti dan ko smo mi odleteli iz Kube) obrodil sadove saj je dva tedna nazaj (aprila 2016) na otoku pristala prva ameriška križarka s turisti. Vesela sem, da smo ujeli "zadnje" letalo na ta tako poseben in čudovit otok. 

Naše stanovanje v Havani za 2 dni.

Kapitol

 Chinatown

 Spet na rumu

Pina Colada v slovitem hotelu Ambos Mundos

Pogled iz našega najetega stanovanja ob zori na Avenijo el Presidente

Naš zadnji postanek je bil VARADERO. Dolgo sem se odločala kje bi preživeli zadnje 4 dni, da si res odpočijemo in napolnimo baterije. Morda so na Kubi res lepše plaže od turističnega Varadera kljub temu da bi naj bila ta plaža ena najlepših na svetu. Pomembno pa je dejstvo, da je ta plaža dolga 22km, se razteza čez celo dolgo ozko peninsulo in sem si rekla, da celih 22km pa ja ne more bit zabitih s turisti. Ni nam bilo žal, res čudovita plaža z belim peskom in kristalno čisto morje. Če si se malo sprehajal gor in dol po plaži, si takoj videl razliko, da je del plaže bil vedno umazan tam kjer je bil izhod na plažo iz enega od all inclusive hotelov. Tudi gneča je bila tam največja. Mi smo spet spali v eni izmed cas cca 200 metrov od javne plaže. Tam ni bilo nikogar, tu pa tam se je blizu ulegel kak domačin, drugače pa smo imeli tisti košček bolj kot ne zase cel dan. Temperatura vode je bila nekje med 22-23 C, ravno prav osvežujoče pri 32-34 C čez dan. Pazit je treba edino na sonce, ki je na tem otoku izjemno močno (bližina ekvatorja naredi svoje). Če se sprašujete kdaj je najbolj idealen obisk Kube, je ravno marec ko smo bili mi ali pa april. Maja je že zelo vroče, od junija do decembra je čas hurikanov, januarja največ turistov, februar pa je še prehladen. 

Na dan odhoda smo se po zajtrku zadnjič skopali, popoldne smo izkoristili še za ogled samega letovišča. Šli smo na Hop on hop off bus, ki pelje po celotnem polotoku tja in nazaj, vozi pa cca na vsakih 10 minut in stoji na večih postajah na poti. Mi smo se peljali kar v obe smeri do konca. Prvo smo šli do začetka polotoka in si tam pogledali vilo, katero je dal zgraditi zloglasni AL CAPONE. V tej vili ni bival, vila je služila kot skladišče alkohola in njegova občasna počitniška rezidenca v Varaderu. V času prohibicije v ZDA so iz te vile vozili zaboje alkohola do Miamija na Floridi in naprej še v druge kraje ZDA. Razdalja Varadero-Miami je zgolj 300 km po morju. Tam smo lahko celo poslušali Radio Miami :). 

Ko smo se z avtobusom peljali čez cel polotok, smo se dejansko vozili mimo samih hotelskih resortov in gradbišč, kjer še gradijo nove resorte. Nekje na sredini polotoka smo šli tudi mimo delfinarija in golf igrišča, del katerega je slovita vila pokojnega ameriškega milijonarja Ireneea Duponta. 

Na koncu polotoka Varadero pa trenutno še samuje na novo zgrajena luksuzna marina s hotelom Marina Varadero. Ob marini je manjši shopping center (ne ne boste našli H&M in tudi Mcdonaldsa ne; na Kubi sta samo 2 Mcdonaldsa; eden je znotraj ponovno odprte Ameriške ambasade v Havani, drugi pa v vojaškem oporišču Guantanamo), bowling center in restavracije. Dosti je bilo tukaj domačinov, ki pridejo v marino samo na kavico zaradi brezplačnega WI-FI-ja - čudež na tem otoku. Na dnevne izlete z ladjami domačini ne smejo. Ladijski izleti so v bistvu edina aktivnost, ki je domačinom prepovedana. ZDA so preblizu :), kubanci pa dobri plavalci. Ko bo konec embarga iz strani ZDA, bodo verjetno imeli dirko iz Miamija proti Varaderu in ta marina bo naenkrat polna do zadnjega kotička. 

 Nekoč Al Caponovo skladišče alkohola, danes restavracija Casa de Al

 S kočijo na pot

 Marina Varadero

    

                               Tak si pa zjutraj po flaši ruma

Videla sem že precej sveta ampak tale Kuba je resnično pustila nek poseben pečat v meni. Iz tega potovanja imamo en koš lepih nepozabnih spominov :)