Ko spremljam grozeče slike poplav na Balkanu me vedno znova stisne v srcu. Še lani sem nazadnje pila kavo v Doboju z dobro prijateljico zdaj pa je mesto praktično uničeno. Ulice polne blata, ogromno smeti in neznosen smrad, ki se širi po mestu.
Toliko gorja so dali ti prebivalci skozi med vojno in komaj so se postavili na noge in normalno zaživeli, jih je po glavi udarila narava. Proti naravi smo vsi nemočni in nikoli ne vemo kdaj bo pokazala svoje zobe.
Ironija je, da bi ravno ime Bosna naj izviralo iz indoevropske besedne osnove za pojem tekoča voda in voda je tudi vedno predstavljala najbogatejši naravni vir Bosne, ki pa te dni predstavlja najhujšo nočno moro. Druga ironija je ime Doboja, saj bi se naj kraj imenoval po kratici DOB - dober kraj zaradi strateško dobre pozicije. Ravno ta dober kraj z dobrimi ljudmi je utrpel gromozansko škodo; kraj ki je razdeljen na dva dela, saj en del spada pod Republiko Srbsko in drugi pod Zeničko Dobojski kanton; kraj v katerem so našli termalne vrelce pa jih sploh še niso izkoristili v turistične namene; kraj poln žalostnih zgodb a izjemno dobrih ljudi.
Objavljam nekaj svojih slik Doboja, ko sem bila tam par dni na počitnicah, da ne pozabim tega lepega kraja in dobrih ljudi in neprestano sem v mislih pri moji prijateljici, njeni mami in ostalih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar