COSTA RICA oziroma bogata obala, kot jo je poimenoval Krištof Kolumb na svoji zadnji poti čez Atlantik, čeprav niso na njej našli nobenega bogastva, ki bi ga lahko prepeljali v Evropo (mislili so, da je zemlja polna zlata, saj so domačini nosili zlat nakit), je Costa Rica vseeno danes bogata država; bogata zaradi svoje divje narave in bogata zaradi dobrih ljudi. Zna pa biti tudi draga destinacija za backpacker popotnika.
Zakaj izbrati Costa Rico med vsemi mamljivimi destinacijami v Karibskem morju?
- Ker je Karibski del te države neturističen in ker si lahko najdeš svoj košček plaže ne da bi se tepel zanj
- Ker so letalske karte do tja poceni (povratna karta iz Munchna na primer stane dobrih 500 eur z American Airlines preko New Yorka. Midva sva letela iz Zuricha preko NY JFK z American Airlines za 530 eur, s tem da je karta s stop overjem v New Yorku na poti nazaj stala enako kot brez njega. Pa si pogledate še malo New York; zakaj pa ne :)
- Ker je narava totalno divja in je posebno doživetje obiskati deževni gozd, spati v njem, videt v naravi lenivce, vsako jutro te zbudijo opice, čaka te žabica na verandi...
- Ker je karibski del te države odlično lociran, tako da lahko skočite še za kak vikend v Panamo na otočje Bocas del Toro.
- Ker je morje toplo in čisto
- Ker ni vsiljivih prodajalcev in imate dejansko mir in dejansko si lahko odpočijete in pobegnete z mislimi daleč stran
Kdaj na pot? Karibski del Costa Rice pokriva deževni gozd, kjer je dež prisoten skozi celo leto (nekoliko manj v februarju, marcu, septembru in oktobru), prav tako so temperature tudi bolj ali manj enake iz meseca v mesec (cca 30 C), ponoči se zna ohladit na 20 C. Največ turistov je tukaj v mesecu decembru, torej okoli novega leta, po novem letu se vse sprazni, zato sva z možem šla januarja. Resnično si imel mir in nikjer ni bilo žive duše. V osmih dneh sva imela dva deževna dneva (in še to ne cel dan), drugače pa so običajno nalivi prisotni proti večeru ali ponoči.
Dokumenti in denar: denarna valuta je kolon. Najboljša menjava je bila na letališču San Jose, ko sva priletela na Costa Rico. S seboj imejte USD in menjajte na destinaciji za kolone. Če ste v Costa Rici do 90 dni, vize ne potrebujete, boste pa potrebovali ESTA vlogo za ZDA, saj boste skoraj 100% leteli preko ZDA. V ZDA imajo totalno bedno, da tudi če si tranzitni potnik, moraš po novem skozi carino in priložit ESTA vlogo, vzet svoj kovček in ga lastnoročno prenesti na drug trak za tvojo naslednjo destinacijo. Če greste na JFK, pričakujte dolge čakalne vrste, zato le glejte da imate med enim in drugim letom dovolj časa (vsaj 3 do 4 ure), drugače se zna zgodit, da boste zamudili naslednji let.
Ko priletiš na letališče San Jose na Costa Rici, je najbolje da prvo noč v bližini letališča tudi prespiš. Večina čezatlantskih letov je takšnih, da vedno priletiš na San Jose Intl. letališče zvečer. Do karibskega dela računajte še nekje 5 ur vožnje z avtobusom. Nočnih avtobusov ni, taxi vas bo stal celo premoženje, rent a car pa toplo odsvetujejo zaradi slabih cest. Prav tako je cesta do karibskega dela čez vulkanski prelaz in je ponoči zaradi goste megle, ovinkov in dežja zelo nevarna in nesreče se na tej cesti non stop dogajajo. Če se imate radi, potujte podnevi oziroma se odpravite na pot naslednje jutro. V hotelu naročite taxi do bus terminala za Karibe in kupite karto za Puerto Viejo - Limon Caribe, saj sta na Costa Rici dva Puerto Vieja, da ne boste šli na napačni avtobus. Navadni avtobusi so dokaj neudobni ampak poceni in tistih par ur stisneš svojo rit.
Zakaj karibski del in ne pacifiški? Zato, ker je pacifiški del Costa Rice še dražji od karibskega. Kot bi prišli v Latinsko Švico. na pacifiškem delu so prav tako locirani vsi hotelski resorti (Hilton, Marriot, Sheraton...) in tam je ogrooooomo ameriških ter drugih turistov. Karibski del je težje dostopen in zaradi deževnega gozda, katerega meja se začne že 50-100 metrov od karibske obale, je gradnja hotelskih resortov tam prepovedana, saj je deževni gozd zaščiten. Tam boste našli samo razne B&B variante, mini hostle ali hiše za v najem. Lahko tudi campirate v šotorih, kot to počnejo tam številni surferji (cca 7 USD na dan za spanje v šotoru na osebo).
Midva sva si izbrala bolj luksuzno varianto in sva najela celo hišo sredi deževnega gozda. Ta hiša je bila med vsemi podobnimi najcenejša in na Tripadvisorju je imela najboljše možne ocene. Več na http://www.geckoeslodge.com/. Cena tedenskega najema naju je stala 1.180 eur (590 eur na osebo), če bi bili štirje bi bila opcija najema malo večje hiše z dvema spalnicama za 1.400 eur (350 eur na osebo) ampak žal nisva našla dveh kandidatov za to potovanje. Hiša je locirana sredi deževnega gozda. Do najbližje plaže sva imela 15-20 minut hoje. Par, ki to hišo oddaja (gospod je nizozemec, gospa angležinja), je pred parimi leti kupil to parcelo v deževnem gozdu in na njej sta postavila 4 hiše. V eni hiški na začetku parcele živita dva domačina, ki skrbita za okolico (džunglo je treba vsak dan sekat ven in rihtat, drugače takoj vse zaraste), v drugi hiši živita lastnika, ki sta Vam ves čas na razpolago in pomoč (predvsem pri kakšnih nasvetih, rezervacijah...), ena hiša je večja in lahko sprejme družino ali do 4 odrasle, druga hiša pa je mišljena za pare. Vse hiše so med sabo toliko ločene, da od ene do druge skozi gozd sploh ne vidiš in si res popolnoma za sebe. Okoli hiše so nastavljeni tudi senzorji gibanja, tako da če bi se hiši približala kakšna večja žival (na primer jaguar, opica...), se ob hiši takoj prižgejo luči, da preženejo žival. V hiši so že bile rjuhe, brisače, kopalne brisače, ustekleničena voda ,katero so nama vsak dan napolnili, hišo so vsak dan sčistili, dobila pa sva tudi v uporabo lokalni mobitel z vsemi številkami, katere bi nama prišle prav (od lastnikov, taxi, privat vodniki in podobno). Zajtrk sva si vedno pripravila v hiši, ostalo sva običajno hodila ven jest. Če imaš na Costa Rici kuhinjo zunaj kot jo ima večina hiš, moraš biti zelo pazljiv. Takoj ko kaj skuhaš in poješ, posodo nemudoma pomiješ in pospraviš. Odpadki, ki nastanejo, jih vržeš v koš s pokrovom. Razen če želiš, da džungla pride k tebi na obisk v kuhinjo. Zunaj na verandi ni priporočljivo kaj puščati zaradi živali. Nama se je zgodilo, da sva eno jutro našla celo pokakano revijo in ena žival nama je ukradla čokoladne pralineje, katere sva pustila na kuhinjskem pultu (lastnika sta nama rekla, da so rakuni nori na sladko in si radi sami postrežejo). Drugo pravilo je, da ko se zmrači, bodite ob tem času že doma oziroma tam kjer spite. Zaradi bližine ekvatorja je dan od 6 do 18h. Po 18h se naredi zelo hitro tema - v parih minutah. Ko pade tema, deževni gozd oživi in vse živali pridejo ven v iskanju hrane. V temi vam bodo vsi odsvetovali hojo po poteh deževnega gozda, saj ni nobene cestne osvetljave in živali je ogroooomno. Nihče si ne bi želel stopit na kakšno anakondo ali kaj giftnega. Prav tako pa bi naj bilo ponoči predvsem za tujce tudi nevarno (čeprav se midva nisva ravno počutila nikoli ogrožena, res pa je da sva se vedno držala časa in na plažo nisva jemala nobenih vrednih stvari). Prav tako ko pade mrak, obvezno zaprite v hiši vsa vrata, na oknih v najini hiši je bila na srečo mreža, tako da sva tista lahko pustila odprta. Če ne boste zapirali vrat, hitro dobite obiskovalce. Dvakrat sva pozabila na vrata in prvič je že bila v kopalnici grozna stonoga, drugič pa velik kosmati pajek. Ob mraku je prav tako veliko nadležnih komarjev, mravlje se pa tako najdejo vsepovsod. Imejte s seboj sredstvo proti komarjem in pazite se mravelj, predvsem ta velikih - Bullet ants (tako se imenujejo, ker če te ta mravlja ugrizne je baje ista bolečina kot če bi te kdo ustrelil; bolečina traja cel dan). Jaz sem imela srečo, da me je ugriznila mala huda mravljica, pa kljub temu je bilo zelo boleče. En večer je moj dragi šel samo za par minut okoli hiše z naglavno svetilko in takrat so nastale spodnje fotografije najinih nočnih obiskovalcev.
Geckoes lodge - najin dom za teden dni.
Najini nočni obiskovalci.
Deževni gozd namesto vojske??? Ja prav ste prebrali. V času po drugi svetovni vojni vse do 90-ih let je izginilo 80% vsega gozda na Costa Rici. Grozilo je izumrtje številnih živali (tudi ogroženih vrst) in popolno uničenje naravnega ravnovesja. Ko so videli, kaj so storili naravi, so vedeli da je skrajni čas za drastično ukrepanje. Torej ali bo Costa Rica dalje financirala drago vojsko, ki je nikoli ni zares potrebovala ali bodo ukinili vojsko in rešili naravo in deževni gozd? Odločili so se za naravo in ukinili vojsko. Tako se je gozd do danes že obnovil na 40%, živali so ostale v svojem naravnem habitatu in 13% celotnega ozemlja Costa Rice so dali za vsak slučaj pod naravno zaščito. Velik del tega ozemlja je ravno tukaj na karibskem delu. Zaradi tega je tukaj prepovedano graditi hotelske resorte in na sploh veljajo strogi predpisi glede gradnje hiš in parcel. Zahvaljujoč tej odločitvi sva lahko preživela nepozabno izkušnjo v deževnem gozdu in vsako jutro ob 5 h, ko se je začelo svitati so naju pozdravile Howler opice (najglasnejše med najglasnejšimi saj se njihovo howlanje sliši do 5km daleč). Na sliki spodaj je ena od howler opic pred najino hišo. Te opice so vegi; jedo samo cvetove iz dreves in si ne upajo kar tako priti dol iz drevesnih krošenj.
Jaguar Rescue center...raznih ZOO-jev nimam rada, ker ne maram gledati živali zaprtih v kletkah zato, da lahko mi firbec pasemo. To kar počnejo v Jaguar rescue centru pa podpiram in pozdravljam. Ta center za živali je nastal s pomočjo prostovoljcev in še danes v tem centru delajo sami prostovoljci, denar od vstopnin gre za živali, prostovoljci pa od obiskovalcev dobijo kakšno napitnino in to je njihovo plačilo. Na Costa Rici je ogromno živali, ki so najdene poškodovane in same ne morejo preživeti v naravi, zato jim tukaj v rescue centru pri tem pomagajo. Ko center dobi klic ali prijavo, da je nekdo od domačinov našel poškodovano žival, gredo po njo, jo oskrbijo in namestijo v centru, kjer žival okreva. Če žival popolnoma okreva in če da veterinar mnenje, da je sposobna spet preživeti v naravi, jo izpustijo nazaj v divjino. Je pa žal v centru nekaj takšnih živali, ki se nikoli ne bodo vrnile v svoj naravni habitat, saj ne bi preživele. Te živali ostanejo stalni rezidenti tega centra in za njih lepo skrbijo do konca. Dokaj kompleksen proces vrnitve v naravo je pri opicah, saj so opice vedno skupaj v tropu. Zaradi tega opice v centru, ki so že dovolj okrevale vsak dan spustijo v deževni gozd k drugemu tropu v naravnem okolju in proti večeru jih gredo iskat nazaj v gozd ter jih pripeljejo v center. Ko se opica popoldne ne vrne več na zbirno mesto, pomeni da jo je novi trop končno sprejel. Ob oskrbi poškodovanih živali (trenutno je bilo ob najinem obisku v centru nekaj lenivcev, kajman, orli, sove, papige, srna, opice...) center med drugim izobražuje domačine. Posebej zanje so naredili terarij s kačami, da lahko domačine poučijo katere so strupene in katere ne ter kako se do kač obnašati. Najnevarnejša kača v tej državi je Bothrops Asper iz družine gadov. Kača z zelo dobro kamuflažo se rada približa človeškim bivališčem, rada je ob drevesih ali v grmovju, aktivn pa je seveda najbolj ponoči. Te kače so zelo razdražljive in ko zaznajo nevarnost se ponavadi ne umaknejo ampak napadejo. So zelo nepredvidljive, hitre in nevarne. Niso toliko strupene kot agresivne, saj ko te napade, te ugrizne večkrat in zaradi tega imaš nekje 1-2 uri časa da ti dajo serum proti kačjemu strupu. Za kar 90% kačjih ugrizov (600 ugrizov letno) na Costa Rici je odgovorna ta kača. Injekcije z zdravilnim serumom zoper to kačo imajo vsepovsod, dovolj je že, če vas uspejo prepeljati do veterinarja.
Kača, kateri se morate ogniti na Costa Rici.
Lenivci - najbolj zanimiva in resnično lena bitja. Jedo samo listje, zato imajo tako malo energije in zato so tako zelo leni. Spijo minimalno 17 ur dnevno. Včasih se po par dni niti ne premaknejo iz ene veje na drugo. Listje prebavljajo 3 tedne, kakat pa gredo samo enkrat na teden. Edino takrat ko jih kakat, spležejo dol iz drevesa, se pokakajo na tleh in spležejo nazaj na drevo. Zakaj kakajo na tleh? Ker so uvidevni, da ne kakajo en po drugem. Zakaj niso izumrli? Ker so ogabni za jest - nič mesa in preveč dlake, zato praktično nimajo plenilcev :)
Obisk eko farme kakava in proizvodnje domače karibske čokolade je bila bomba. Kakšna je eko farma? Američan, ki živi za čokolado, je kupil zapuščeno plantažo kakavovca ob karibski obali Costa Rice. To staro plantažo je že popolnoma prerasel deževni gozd. Zakaj pa bi imel vse lepo tip top? Pustil je drevesa kakavovca tam kjer so ostala in prav tako je pustil deževni gozd nedotaknjen. Res je, da je obiranje kakava malce težje ampak ravno tako izvedljivo. Domačini že obvladajo vse. Sprehodili smo se skozi divjo plantažo, poskusili sveža kakavova zrna direktno iz drevesa. Zunaj kisel okos, noter pa grenko. Če bi pojedla 100 gramov svežih zrn kakava, je isto kot če bi pojedla cel kilogram borovnic, toliko antioksidantov bi zaužila. Na vrhu hriba te plantaže mi je pogled na karibsko obalo vzel sapo. Tam smo se posedli v leseni uti in pričeli z degustacijo čokolade, ki jo pridelujejo na tej plantaži in je namenjena izključno lokalni prodaji na drobno. Te čokolade ne izvažajo nikamor. Vse čokolade na degustaciji so imele približno 70% vsebnost kakava. Čokolado si najprej prelomil, da si slišal kakšen lom ima, potem si jo povohal in na koncu počasi polizal, da si lahko začutil vse njene okuse (po zemlji, limoni, rozinah, kokosu...) Zraven je vsak dobil razpredelnico z vsemi možnimi okusi ter vonji in razpredelnica ti je pomagala pri opisu okusa in vonja čokolade. Drugi del degustacije je bilo mešanje okusov. Na dlan si si dal nekaj koščkov zdrobljene čokolade in dodal začimbe (sol, česen, rožmarin, kokos, čili, metine liste...) in vse skupaj si nato dal v usta ter poizkusil svojo lastno kombinacijo čokolade. Resnično zanimiva izkušnja in ta boljšaaaa čokolada ever. 100g te čokolade v njihovi trgovini res stane okoli 10 eur ampak glede na to, da so delavci na tej plantaži plačani nad povprečjem, da imajo samo malo delavnico za proizvodnjo (garaža predelana v čokoladnico) in da ne delajo čokolade masovno ampak samo za lokalno prodajo, je razumljivo.
Hrana...kje so ribe, kje je sladoled??? Glede na to, da greš na Karibe, pričakuješ sveže ribe...:) pa jih ni...Domačini baje tukaj nalovijo ravno toliko rib, da jih imajo zase in morda še nekaj prodajo kakšni dragi restavraciji in to je to. Vse kar sem naročila ribjega ob morju, ni bilo ravno užitno - gumi lignji, pohane ribe iz zamrzovalne skrinje na jedilniku so ravno tako daleč od svežih rib :( Sem bila kar razočarana...Vsepovsod pa ti seveda zraven postrežejo karibski dish...rice&beans...ja riž in fižol...vsepovsod in vsak dan. Kaj pa sladoled? Redko kje boš našel dober sladoled ali sploh sladoled. V Puerto Viejo sva na srečo odkrila Gellaterio enega italijana, ki se je preselil v toplejše kraje kot je Milano v Italiji. Lepo nama je razložil kateri sladoled je kateri in iz katerega sadja...če nisva vedla, kaj je katero sadje, nama je pokazal sliko in opis v knjigi :) Ponudil nama je tudi žličko, da sva lahko prej poskusila več okusov, preden sva se odločila za nakup tistega "ta pravega".
V Glavnem ne pričakujte, da je hrana tukaj poceni. Še živila v trgovinah so draga. Za kosilo kar lepo računajte 10 do 20 USD na osebo, odvisno od tega spet kaj naročite in kaj boste pili. Najdražje so uvožene zadeve. Zaradi tega ne pozabite sončne kreme in zdravil vzeti s seboj (vse to je tam uvoženo in noro drago).
Drago nočno življenje...hmmm..."greva se danes napit"...se zrihtava, pokličeva taxi, vzameva s seboj 50 USD in jih dava v zip vrečko...bo dovolj za ene tri runde...ja no, na koncu je bilo dovolj za 2 rundi, s tem da nama ni ostalo dovolj za taxi nazaj, tako da je moral taksist počakati moža, da je tekel po denar v hišo. Prvi klub 2x mojito 16 USD, drugi lokal v lasti starega avstralca...komaj da sva napraskala še vse kovance iz žepov, da sva imela dovolj za eno margarito in en Long Island Ice Tea (res je bil velik in res je bil extra močen, ker je mož naročil extra močnega) ampak vseeno...30 USD za dva cocktaila je bilo malo too much...Pazite kam greste pit in glejte kdo ima kje kaki Happy hours ali 2 za 1...Klubi so drugače ok, prevladuje seveda salsa.
Izlet v Panamo - priporočam. Obiskala sva kakšnih 5 lokalnih agencij v Puerto Vieju preden sva našla končno eno, ki je ponujala samo enodnevni izlet v Panamo (vsi ostali izleti so bili za cel vikend, katerega si nisva privoščila zaradi časovne stiske). Obvezno morate imeti s seboj kopijo potnega lista in kopijo povratne letalske karte iz Costa Rice. Eno kopijo obojega pustite na agenciji in obvezno imejte še eno kopijo s seboj, saj boste to vse potrebovali na Panamski meji. Cena enodnevnega izleta je bila cca 100 eur na osebo, dvodnevni izleti pa so stali nekje okoli 150 eur na osebo vključno s prenočiščem. Če je več oseb prijavljenih za izlet, je seveda cena nižja, vendar tega ne pričakujte izven glavne turistične sezone. Midva sva bila na izletu sama. Zjutraj naju je kombi pobral pred najino hišo in odpeljal do meje. Na meji nama je voznik pomagal s prečkanjem le te in z vsemi obrazci, na drugi strani pa naju je že čakal drugi voznik. Ta naju je odpeljal najprej mimo neskončnih polj banan do restavracije, kjer sva imela zajtrk (hrana je bila vsa zajeta v ceno programa, prav tako vse vstopnine in prevozi). Po zajtrku smo pot nadaljevali do pristanišča Chiquita. Banane Chiquita verjetno poznate, običajno so iz Costa Rice ali Paname. To pristanišče je v lasti Chiquita firme in tam natovarjajo na ladje kontejnerje s chiquita bananami, katere so potem pri nas na prodajnih policah. Še celo tovorna ladja (spodaj na sliki) se je imenovala Chiquita. Midva sva se seveda vkrcala na nekoliko manjši motorni čoln z el kapitanom, ki naju je najprej odpeljal do zaliva delfinov. Počakali smo na delfinčke, potem pa smo čoln zasidrali ob bližnjem koralnem grebenu in izkoristili čas za snorkljanje. Za tem smo se med otoki ustavili ob eni leseni kolibi in šli na kosilo. Meni dneva je seveda bila govedina ali piščanec, spet ne duha ne sluha o ribah :(. Po kosilu še vožnja med mangrovami in poležavanje na Red frog beach - izvrstna plaža, odlično morje. Na odhod čolna sva seveda zamujala, tako da naju je sam "el kapitan" prišel iskat na plažo, saj nisva vedla, da bi morala uro v Panami nastaviti za eno naprej...Vseeno nismo zamudili in sva pravočasno prišla nazaj v pristanišče (el kapitan je vozil kot norec). Če bi zamudila, bi se zgodilo, da bi nama pred nosom zaprli mejo med Panamo in Costa Rico in potem bi morala v Panami počakati do naslednjega jutra. Prvo pravilo: na meji prestavite uro :)
Zapuščena železnica med Panamo in Costa Rico, danes mejni prehod za pešce.
Red frog plaža levo in pot čez mangrove, ki vodi do plaže desno.
Neskončni nasadi banan levo in delfini v zalivu delfinov desno.
Ladja Chiquita - banane gredo na pot na levo in osvežitev s Panama pivom desno.
Pura vida...Čisto življenje...oziroma kostariški pozdrav. Če te domačin vpraša kako si, odgovoriš pura vida, če si ok. Pura vida napis vas bo spremljal vsepovsod na Costa Rici. In res je Pura vida ta dežela. Pura vida si lahko privoščite z jahanjem konjev po plaži ali sprehodom po celotni karibski obali. Midva sva se odločila za slednje. Zjutraj naju je taxi zapeljal do Manzanilla (obmorski kraj oddaljen od Puerto Vieja 10km). "Pa prehodiva teh 10km po plaži" sva si rekla. Surovo, nedotaknjeno, čudovito. Od tega sva bila skoraj ves čas sama...midva in pesek in ptice in morje in mir...
