Katera restavracija je najboljša je pogosto vprašanje, ki ga dobim na vodenjih, od prijateljev...
Ena parižanka, s katero sem se pogovarjala mi je lepo razložila kako dobre restavracije iščejo parižani - domačini...in to velja lahko tudi za druga mesta po svetu ne le za Pariz...
Prvo pravilo - BLACK BOARD: restavracija ima zunaj tablo, kjer je ponudba napisana s kredo. To pomeni, da imajo piši-briši tablo zaradi tega, ker se meniji vsak dan menjavajo in nimajo le stalne ponudbe. Restavracije, ki imajo samo stalno ponudbo a la carte so restavracije v katerih imajo večino stvari "na zalogi", predpripravljeno in zamrznjeno in zelo malo je tistih stvari, ki so dejansko sveže kupljene. Če pa ima restavracija vsak dan novo ponudbo; tako imenovan MENU DU JOUR - v francoščini meni dneva, to pomeni, da ta meni dnevno sestavi šef kuhinje in ponavadi gre tudi sam ali pa njegov pomočnik zjutraj po nakup svežih sestavin za ta meni. Meni dneva je tako običajno najbolj sveže pripravljena hrana, ki jo lahko dobite v restavraciji tisti dan in prav tako najcenejša ponudba za kosilo ali večerjo.
Drugo pravilo - NO PHOTOS PLEASE: Dobre restavracije so tiste, ki nimajo fotografij hrane. Fotografije s hrano niso stalnica odličnih top restavracij ampak tistih restavracij, ki običajno privabljajo mase ljudi, turiste...to tudi pomeni, da je hrana v takšnih restavracijah pripravljena "po tekočem traku" in s predpripravljenimi sestavinami, ki pa običajno spet niso sveže.
Tretje pravilo - LOST IN TRANSLATION: parižani običajno ne gredo v restavracije, kjer so meniji napisani v angleškem ali drugih tujih jezikih. Hja res je, da je lahko meni v francoščini za nas izziv ampak to pomeni le eno. Takšna restavracija se ne trudi privabiti turistov ampak domačine, da posedijo za mizo in si privoščijo obrok. Za domače se bodo definitivno bolj potrudili in ravno domačini so tisti, ki znajo biti najbolj izbirčni.
In potem ti prinesejo to...ampak so bili vseeno dobri :)
Četrto pravilo - SIDE STREETS: držite se načela stranskih ulic. Če boste šli na kosilo na glavnem trgu v mestu ali ob glavni turistični atrakciji, boste meni seveda preplačali. Razlog je lokacija in zaradi lokacije imajo ti lokali ter restavracije drastično visoke najemnine. Da lahko pokrijejo visoke stroške, ki jih imajo, seveda zato navijejo ceno hrane in pijače. Lokacijo je vedno bilo in vedno bo potrebno plačati. Za vas bo bolje, da se prvo malce sprehodite po stranskih ulicah, pogledate nekaj ponudbe, da lahko ocenite koliko v povprečju stane dnevni meni in se nato odločite za restavracijo, ki vam je najbolj simpatična (ambient običajno igra glavno vlogo).
Peto pravilo - LOCALS: nekateri pravijo, da so dobre restavracije tam, kjer je dosti ljudi. To je lahko res ali pa tudi ne. Ogroooomno turistov se drži tega pravila in če se nekdo usede v prazno restavracijo in se mu potem pridruži še ena skupinica ljudi pride lahko nato hitro do "črednega efekta" jaz temu pravim...ko misliš ooo tu je dosti ljudi, tu je sigurno dobro...ni pa nujno. Bolj glejte na to, kdo je tisti, ki sedi v restavraciji. So to turisti ali so to domačini? Tam kjer sedijo domačini, tista restavracija je običajno boljši pokazatelj tega ali je restavracija dobra ali ne.
Šesto pravilo - ONLY GLASS OF TAP WATER PLS: ni hrana, ki je draga ampak pijača. V glavnih turističnih krajih je ravno pijača tista, ki nanese največ na končnem računu. Če naročite meni dneva in zraven samo kozarec navadne vode ali pa 0,5l vode za oba toliko da si poplakneta žejo, bo račun bistveno nižji kot pa če si boste pijačo naročili isto kot da ste v Sloveniji. Na koncu vas običajno še vedno vprašajo za kavico. Vemo da je v veliko turističnih krajih ravno kava tudi tisti dražji faktor. Zakaj pa ne bi šli na kavo raje v kakšno lično kavarno malo kasneje, ko boste potrebovali WC in boste tako ali tako morali zaviti nekam spet na pijačo? Prav tako si lahko kavo privoščite na kaki "instant lokaciji" a la Mc Cafe od Mcdonaldsa, kjer je kava odlična in resnično cenejša kot drugod. Vsakič ko sem v Parizu in imam nekaj prostega časa na slovitih elizejskih poljanah si privoščim odlično aromatično kavo v Mc Cafeju sredi Elizejskih poljan. Če je lepo vreme posedim zunaj, če je grdo pa grem v prvo nadstropje, da opazujem ljudi, ki se sprehajajo po aveniji. Zakaj bi plačevala 10 eur za kavo v sosednji restavraciji, ki je na koncu še slabšega okusa, če lahko isto uživam za bistveno manj v Mcdonaldsu...Ta Mc Cafe je zadnja leta res postal glavni rival nekoliko dražjega Starbucksa in res je njihova mešanica kave presneto dobra ter najdeš jo na najboljših lokacijah.
TIP 1...druga država, druge navade...če boste v ZDA ne pozabite na napitnino. Napitnina je tam obvezna, saj je veliko natakarjev plačanih izključno samo od napitnin. Običajno se pusti 10% glede na vaš znesek na računu, lahko seveda tudi več, če ste zeloooo zadovoljni s postrežbo in nekoliko manj, če je bila postrežba resnično zanič. V Franciji na primer (in tudi v nekaterih drugih državah po Evropi) Vam posebej zaračunajo pogrinjek in postrežbo, tako da zna bit račun na koncu veliko višji kot ste si preračunali. Glede tega se lahko prej pozanimate saj če se postrežba in pogrinjek posebej zaračunata, mora biti to navedeno na njihovih menijih (običajno skrajno spodaj droben tisk), lahko pa tudi vprašate. Veliko restavracij ima varianto TAKE AWAY, ki je cenejša kot pa če pri njih posedite. Prav tako je ponekod cenejše - ne računajo vam pogrinjka, če si najdete mesto na barskem stolčku in ne za klasično mizo.
Azijski take away...sticky rice s fižolom in kokosom pečen v bambusu
TIP 2...v veliko restavracijah na boljših lokacijah v ZDA je boljše, da naredite predhodno rezervacijo omizja, če ne boste čakali 1-3 ure na prosto mizo ali pa je sploh ne boste dobili. Enako velja za mesta po Evropi in svetu za top znane restavracije) ali ko je kakšen praznik - valentinovo na primer. Sploh če ste v manjšem mestecu ali vasici za valentinovo, kjer ni dosti restavracij ne odlašajte z rezervacijo mize, drugače boste pristali na Kebabu.
Ribe na Baliju so najboljše na svetu...
in to je bila najina romantična večerja na plaži Jimbaran.
TIP 3...Če ste v kakšni azijski, afriški...državi, kjer voda iz pipe ni pitna, potem obvezno kupujte ustekleničeno vodo vsepovsod - tudi v restavracijah. Ne naročajte pijače z ledom, vedno rečite natakarju brez leda prosim...in ustekleničeno vodo si sami odpirajte, ne pijte že odprta, ker lahko da je bila samo prelita v plastenko. Nepitna voda je najpogostejši vzrok za drisko in podobne črevesne nevšečnosti v tujih državah. Če vseeno dobite drisko, kupite v tamkajšnji lekarni tablete, saj so tamkajšnja zdravila prilagojena tistim krajem tako da se zna zgodit, da vam kakšno oglje ali kaj podobnega iz slovenske lekarne ne bo niti malo pomagalo.
TIP 4... če imate v bivalni enoti v tujini kuhinjo Vas ne bo ubilo, če en dan sami pripravite kaj lokalnega za pod zob. Res je, da ste na dopustu in ne želite kuhati ampak je pa tudi posebna izkušnja ko greš v lokalni market in vidiš na policah vse tisto, česar se pri nas ne da dobit ali pa greš zjutraj na živilsko tržnico in kupiš sveže sestavine za pripravo. Prav tako je zanimiv obisk kakšnega kuharskega tečaja, kjer vas naučijo pripraviti lokalne specialitete...če ne najdete nobenega tečaja pa enostavno vprašajte kakšnega domačina ali v kakšni restavraciji ali celo na tržnici kako se kaj pripravi in voila...lokalna večerja je na mizi.
Na Costa Rici sem nama pripravila tortille s tuno, avokadom in fižolovo pasto, zraven pa spekla banane - le te so tam kot priloga na vsakem krožniku.
Ni komentarjev:
Objavite komentar