ENODNEVNI IZLET - PLITVIČKA JEZERA & SENJ

A veš tisto ko so ti nekateri kraji preblizu in si vedno misliš, da jih imaš še čas obiskat? In potem, ko živiš v tujini in se vračaš v Slovenijo na dopust, obiščeš potem ravno tiste kraje :) res čudna so ta naša pota. Ob zadnjem obisku Slovenije smo se z možem in prijateljema odločili, da bi bilo fino, če bi se odpravili na enodnevni izlet k našim južnim sosedom hrvatom. 

Iz Maribora smo štartali okoli 6h zjutraj, tako da smo do parka Plitvice prispeli okoli 8.30 - ravno preden so začeli na veliko prihajati turistični avtobusi polni kitajcev in japoncev. Prvo kavica, potem pa akcija. Presenetilo nas je dejstvo, da ti niso vzeli eur valute (kljub temu, da je Hrvaška že članica EU) ampak so želeli kune. Na srečo smo nekaj kun kupili v Mariboru, kjer je bila malo boljša menjava, imaš pa ravno tako tudi tam menjalnice na vsakem koraku. Za odraslega je vstopnina v park 90 kun v zimskih mesecih, mi smo že plačali 180 kun na osebo, saj smo bili tam junija, v glavni sezoni (julij, avgust) pa je vstopnina 280 kun na osebo. Vstopnina v UNESCOV park Plitvice je hkrati tudi vozovnica za električno ladjico preko največjega jezera Kozjak na drugo stran do zgornjih jezer in vozovnica za vlakec, s katerim se lahko vrnete iz zgornjih jezer nazaj do glavnega vhoda (in parkingov) ali pa naredite obratno kot smo mi.

Lepo na easy smo štartali ob 9.30 pred glavnim vhodom in sledili označeni poti najprej do velikega slapa (78 metrov visok slap; največji na Hrvaškem). Ta slap nastaja z brušenjem potoka Plitvica preko strme skalne stene, medtem ko številni drugi manjši slapovi nastajajo s prelivanjem jezer. 

Od velikega slapa smo se odpravili po zgornji gozdni poti vse do največjega jezera Kozjak v NP Plitvice. Tam smo počakali na električno ladjico, s katero smo prečkali jezero na drugo stran na območje zgornjih jezer. Narodni park Plitvice ima skupno 16 jezer in 92 slapov, tako da imaš kaj za videt. Kristalno čista modrikasta voda, polno rib, ptičev in...miši. Toliko miši kot sem jih videla v tem parku, pa ne vem če jih imajo še kje na svetu. Resnično čista neokrnjena narava in sožitje flore & favne, da ti kar zastane dih. 

Po sprehodu okoli zgornjih jezer smo si privoščili sladoled in se nato vkrcali na vlakec, kateri nas je popeljal nazaj do glavnega vhoda. Do avtomobila smo prispeli ob 15h. Res bi lahko preživel cel dan v narodnem parku ampak teh slabih 6 uric je bilo več kot dovolj, da smo si vse lepo pogledali in se sprehodili brez gledanja na uro. 

Iz parka Plitvice smo še skočili do obale saj je bil dan peklensko vroč in brez oblačka. Težko je ko cel dan gledaš čisto vodo v kateri se ne smeš skopat :) Hop čez Velebite do najbližjega zasanjanega obmorskega mesteca Senj...Ura 16.30...ravno prav za na plažo. Voda je sicer konec junija bila še precej mrzla ampak osvežitev je bila več kot dobrodošla. Na plaži so bili tudi tuši s sladko vodo tako da se na poti nazaj nismo lepli v avtomobilu. Ko se je ozračje malenkost ohladilo in ko so se oglasili naši želodčki, smo stara domačina povprašali za kakšno dobro restavracijo z morsko hrano. Večer smo zaključili ob odlično pripravljeni skuši, lignjih in kozarčku rdečega vina. Iz Senja do Maribora smo imeli nato še cca 2 uri vožnje preko Zagreba. 

Če se odpravljate v Narodni park Plitvice ne pozabite na udobno obutev, udobna oblačila, vodo (nimate stojnic na vsakem koraku), kune (za cestnine, kosilo, pijačo, vstopnino v park, parking) in seveda fotoaparat. Pri vhodu v narodni park skušajte biti do 8h zjutraj, saj zna kasneje nastati gužva. Če imate fobijo pred miškami potem raje ostanite doma :)

PATISSERIE DE PARIS

Moj cel blog bi lahko bil samo o Parizu, zato ne morem napisati samo enega prispevka o tem veličastnem mestu... za začetek naj vam predstavim Pariz kot metropolo najboljših sladic na svetu mmmmm

ampak kje sploh začeti, ko imaš slaščičarno na vsakem vogalu? Gremo pogledat najprej v meni najljubšo kavarno in slaščičarno ANGELINA.

Lokacija Angeline je seveda top - na sloviti ulici RIVOLI nasproti muzeja Louvre v arkadnem delu. Ta kavarna - čajnica in slaščičarna je postala center zbiranja pariške aristokracije takoj po njenem odprtju leta 1903. Angelina še danes ni spremenila kaj dosti interierja in ostaja skoraj takšna kot pred sto leti. Marmorne mize, udobni baročni stoli in veliko prostora med mizami, kar je za Pariz prava redkost. Redna gostja Angeline je bila COCO CHANEL. Le ta je bivala praktično za vogalom, kjer je imela v najemu apartma v znamenitem hotelu Ritz (kultni hotel trenutno prenavljajo in bo odprl svoja vrata prihodnje leto - 2015). Težko se je odločiti med vsemi sladicami, ki jih Angelina ponuja (kot v vsaki pariški slaščičani). Hišna sladica je tortica MONT BLANC iz meringue kreme, sladke smetane in kostanjeve kreme. Za to sladico moraš biti precej lačen saj je zelo nasitna, zato sem si tokrat raje izbrala svežo sirovo tortico z marelicami in njihovo hišno AFRIŠKO VROČO ČOKOLADO, za katero pravijo, da je najboljša vroča čokolada v celotnem Parizu. Preverjeno drži. Čokolada je zelo gosta in izjemno močnega okusa po pravi temni čokoladi. 

In gremo naprej po Rivoli ulici mimo trga Concorde do slovitih ELIZEJSKIH POLJAN. Ko greš mimo restavracije in slaščičarne LADUREE, se običajno že vije vrsta zunaj pred slaščičarskim vhodom, saj želijo številni turisti in kakšen domačin tu in tam slovito slaščico MACARON izključno iz te slaščičarne. Maison Laduree trdi, da so bili prvi, ki so ustvarili slovite macarons (čeprav v Franciji marsikdo trdi, da jih je izumil in okoli tega je precej kreganja še danes). Macarons - sladica iz beljakov, sladkorja v prahu in mletih mandljev so verjetno edina sladica, katere ne bom nikoli spekla. Ko sem šla brat recept, me je minilo, da bi sploh kdaj probala. Sestavine se zdijo enostavne ampak toliko predpriprav, enega mešanja in čakanja, na koncu pa še morajo biti čim lepši - ne smejo popokati etc...da bi po moje prej popizdila preden bi mi uspelo. Raje se postavim v vrsto pri Laduree in čakam, da jih preizkusim, če so res tukaj najboljši. 

V roke ti dajo letak z okusi: limona, pistacija, vrtnica, cvet pomarančevca, liker, malina, temna venezuelska čokolada, kokos, breskev, kava, mentol, jagoda, karamela s solnim cvetom, vanilija...uf težka bo...odločim se za malino in temno čokolado. Z odločitvijo nisem zgrešila. Mož se je odločil bolj za klasiko: pistacija in vanilija - ravno tako super. Ta draga stvarca  (1,9 eur komad) se kar stopi v tvojih ustih. Ne si mislit, da več kot jih kupite, cenejši bodo po kosu. Francoska logika ne deluje tako. Več kot jih kupite, dražji bodo, saj boste potrebovali večjo škatlo, v katero vam jih zložijo in v bistvu preplačate za to embalažo. Midva sva vzela le 4 macaronse za degustacijo to go varianta in dali so nama jih v vrečkico - ta varianta je najcenejša. 

Glede na to, da nisem ekspert za macaronse, ne morem trditi kateri so mi bili do sedaj najboljši v Parizu. Vsak ima nekako svojega favorita. Morda se me celo nekoliko bolj prepričali tisti pri DALLOYAU slaščičarni ali PIERRE HERME - cannot decide. 

Ko smo že pri slednjih slaščičarnah...v DALLOYAU ali PIERRE HERME običajno zavijem, ko sem v latinski četrti. DALLOYAU slaščičarna ima v Parizu nekako eno najdaljših tradicij peke kruha in peciva (od leta 1682), saj je ustanovitelj te pekarne in slaščičarne gospod Charles Dalloyau bil glavni pek na kraljevem dvoru v Versaillesu. LUDVIK XIV - sončni kralj je želel zase le najboljše, prav tako najboljši kruh in slaščice zato je k sebi poklical iz Pariza najboljšega peka. Njihovi hišni sladici sta TORTA OPERA in TORTA LJUBEZNI prav tako pa so meni bili izredno slastni njihovi macaronsi. Vrsta običajno ni takšna kot v Laduree, se pa zna zgodit, da v vrsti čaka tudi kakšna znana oseba, saj je njihova redna gostja baje CATHERINE DENEUVE in morda celo kakšna SCARLET JOHANSSON, ki od letošnjega leta naprej živi blizu luxemburških vrtov kjer se ta slaščičarna nahaja.

PIERRE HERME je ravno tako odlična postojanka za macaronse ali pa še boljše njihbove francoske rogljičke (croissants) iz maslenega listnatega testa na tisoč in en način. Čeprav je slaščičarna nekoliko bolj komercialno usmerjena in nima tako dolge tradicije kot ostale, ne pomeni da je kaj slabša. 

Čisto za konec pa seveda ne moremo mimo najboljšega sladoleda v Parizu BERTHILLON na otočku ILE ST. LOUIS.  Sredi otočka je družina Berthillon na glavni ulici Rue Saint-Louis zakupila že skoraj vsak vogal tako dobro jim gre s tem sladoledom. Pogledaš vsak vogal in oceniš kje je vrsta za sladoled nekoliko manjša in čakaš. Ne pretiravam ampak resnično je to najboljši sladoled v Parizu oziroma najboljši sladoled kar sem jih kdaj poskusila. Vsak njihov sladoled je tako polnega in močnega okusa, da te odpelje v drugo dimenzijo. Če vzameš mareličnega, je isto kot bi lizal zmečkane zrele marelice, ki so bile nekaj časa v zamrzovalniku...enako je pri ostalih okusih. Resnično vredno počakati v vrsti :)