ENODNEVNI IZLET - PLITVIČKA JEZERA & SENJ

A veš tisto ko so ti nekateri kraji preblizu in si vedno misliš, da jih imaš še čas obiskat? In potem, ko živiš v tujini in se vračaš v Slovenijo na dopust, obiščeš potem ravno tiste kraje :) res čudna so ta naša pota. Ob zadnjem obisku Slovenije smo se z možem in prijateljema odločili, da bi bilo fino, če bi se odpravili na enodnevni izlet k našim južnim sosedom hrvatom. 

Iz Maribora smo štartali okoli 6h zjutraj, tako da smo do parka Plitvice prispeli okoli 8.30 - ravno preden so začeli na veliko prihajati turistični avtobusi polni kitajcev in japoncev. Prvo kavica, potem pa akcija. Presenetilo nas je dejstvo, da ti niso vzeli eur valute (kljub temu, da je Hrvaška že članica EU) ampak so želeli kune. Na srečo smo nekaj kun kupili v Mariboru, kjer je bila malo boljša menjava, imaš pa ravno tako tudi tam menjalnice na vsakem koraku. Za odraslega je vstopnina v park 90 kun v zimskih mesecih, mi smo že plačali 180 kun na osebo, saj smo bili tam junija, v glavni sezoni (julij, avgust) pa je vstopnina 280 kun na osebo. Vstopnina v UNESCOV park Plitvice je hkrati tudi vozovnica za električno ladjico preko največjega jezera Kozjak na drugo stran do zgornjih jezer in vozovnica za vlakec, s katerim se lahko vrnete iz zgornjih jezer nazaj do glavnega vhoda (in parkingov) ali pa naredite obratno kot smo mi.

Lepo na easy smo štartali ob 9.30 pred glavnim vhodom in sledili označeni poti najprej do velikega slapa (78 metrov visok slap; največji na Hrvaškem). Ta slap nastaja z brušenjem potoka Plitvica preko strme skalne stene, medtem ko številni drugi manjši slapovi nastajajo s prelivanjem jezer. 

Od velikega slapa smo se odpravili po zgornji gozdni poti vse do največjega jezera Kozjak v NP Plitvice. Tam smo počakali na električno ladjico, s katero smo prečkali jezero na drugo stran na območje zgornjih jezer. Narodni park Plitvice ima skupno 16 jezer in 92 slapov, tako da imaš kaj za videt. Kristalno čista modrikasta voda, polno rib, ptičev in...miši. Toliko miši kot sem jih videla v tem parku, pa ne vem če jih imajo še kje na svetu. Resnično čista neokrnjena narava in sožitje flore & favne, da ti kar zastane dih. 

Po sprehodu okoli zgornjih jezer smo si privoščili sladoled in se nato vkrcali na vlakec, kateri nas je popeljal nazaj do glavnega vhoda. Do avtomobila smo prispeli ob 15h. Res bi lahko preživel cel dan v narodnem parku ampak teh slabih 6 uric je bilo več kot dovolj, da smo si vse lepo pogledali in se sprehodili brez gledanja na uro. 

Iz parka Plitvice smo še skočili do obale saj je bil dan peklensko vroč in brez oblačka. Težko je ko cel dan gledaš čisto vodo v kateri se ne smeš skopat :) Hop čez Velebite do najbližjega zasanjanega obmorskega mesteca Senj...Ura 16.30...ravno prav za na plažo. Voda je sicer konec junija bila še precej mrzla ampak osvežitev je bila več kot dobrodošla. Na plaži so bili tudi tuši s sladko vodo tako da se na poti nazaj nismo lepli v avtomobilu. Ko se je ozračje malenkost ohladilo in ko so se oglasili naši želodčki, smo stara domačina povprašali za kakšno dobro restavracijo z morsko hrano. Večer smo zaključili ob odlično pripravljeni skuši, lignjih in kozarčku rdečega vina. Iz Senja do Maribora smo imeli nato še cca 2 uri vožnje preko Zagreba. 

Če se odpravljate v Narodni park Plitvice ne pozabite na udobno obutev, udobna oblačila, vodo (nimate stojnic na vsakem koraku), kune (za cestnine, kosilo, pijačo, vstopnino v park, parking) in seveda fotoaparat. Pri vhodu v narodni park skušajte biti do 8h zjutraj, saj zna kasneje nastati gužva. Če imate fobijo pred miškami potem raje ostanite doma :)

PATISSERIE DE PARIS

Moj cel blog bi lahko bil samo o Parizu, zato ne morem napisati samo enega prispevka o tem veličastnem mestu... za začetek naj vam predstavim Pariz kot metropolo najboljših sladic na svetu mmmmm

ampak kje sploh začeti, ko imaš slaščičarno na vsakem vogalu? Gremo pogledat najprej v meni najljubšo kavarno in slaščičarno ANGELINA.

Lokacija Angeline je seveda top - na sloviti ulici RIVOLI nasproti muzeja Louvre v arkadnem delu. Ta kavarna - čajnica in slaščičarna je postala center zbiranja pariške aristokracije takoj po njenem odprtju leta 1903. Angelina še danes ni spremenila kaj dosti interierja in ostaja skoraj takšna kot pred sto leti. Marmorne mize, udobni baročni stoli in veliko prostora med mizami, kar je za Pariz prava redkost. Redna gostja Angeline je bila COCO CHANEL. Le ta je bivala praktično za vogalom, kjer je imela v najemu apartma v znamenitem hotelu Ritz (kultni hotel trenutno prenavljajo in bo odprl svoja vrata prihodnje leto - 2015). Težko se je odločiti med vsemi sladicami, ki jih Angelina ponuja (kot v vsaki pariški slaščičani). Hišna sladica je tortica MONT BLANC iz meringue kreme, sladke smetane in kostanjeve kreme. Za to sladico moraš biti precej lačen saj je zelo nasitna, zato sem si tokrat raje izbrala svežo sirovo tortico z marelicami in njihovo hišno AFRIŠKO VROČO ČOKOLADO, za katero pravijo, da je najboljša vroča čokolada v celotnem Parizu. Preverjeno drži. Čokolada je zelo gosta in izjemno močnega okusa po pravi temni čokoladi. 

In gremo naprej po Rivoli ulici mimo trga Concorde do slovitih ELIZEJSKIH POLJAN. Ko greš mimo restavracije in slaščičarne LADUREE, se običajno že vije vrsta zunaj pred slaščičarskim vhodom, saj želijo številni turisti in kakšen domačin tu in tam slovito slaščico MACARON izključno iz te slaščičarne. Maison Laduree trdi, da so bili prvi, ki so ustvarili slovite macarons (čeprav v Franciji marsikdo trdi, da jih je izumil in okoli tega je precej kreganja še danes). Macarons - sladica iz beljakov, sladkorja v prahu in mletih mandljev so verjetno edina sladica, katere ne bom nikoli spekla. Ko sem šla brat recept, me je minilo, da bi sploh kdaj probala. Sestavine se zdijo enostavne ampak toliko predpriprav, enega mešanja in čakanja, na koncu pa še morajo biti čim lepši - ne smejo popokati etc...da bi po moje prej popizdila preden bi mi uspelo. Raje se postavim v vrsto pri Laduree in čakam, da jih preizkusim, če so res tukaj najboljši. 

V roke ti dajo letak z okusi: limona, pistacija, vrtnica, cvet pomarančevca, liker, malina, temna venezuelska čokolada, kokos, breskev, kava, mentol, jagoda, karamela s solnim cvetom, vanilija...uf težka bo...odločim se za malino in temno čokolado. Z odločitvijo nisem zgrešila. Mož se je odločil bolj za klasiko: pistacija in vanilija - ravno tako super. Ta draga stvarca  (1,9 eur komad) se kar stopi v tvojih ustih. Ne si mislit, da več kot jih kupite, cenejši bodo po kosu. Francoska logika ne deluje tako. Več kot jih kupite, dražji bodo, saj boste potrebovali večjo škatlo, v katero vam jih zložijo in v bistvu preplačate za to embalažo. Midva sva vzela le 4 macaronse za degustacijo to go varianta in dali so nama jih v vrečkico - ta varianta je najcenejša. 

Glede na to, da nisem ekspert za macaronse, ne morem trditi kateri so mi bili do sedaj najboljši v Parizu. Vsak ima nekako svojega favorita. Morda se me celo nekoliko bolj prepričali tisti pri DALLOYAU slaščičarni ali PIERRE HERME - cannot decide. 

Ko smo že pri slednjih slaščičarnah...v DALLOYAU ali PIERRE HERME običajno zavijem, ko sem v latinski četrti. DALLOYAU slaščičarna ima v Parizu nekako eno najdaljših tradicij peke kruha in peciva (od leta 1682), saj je ustanovitelj te pekarne in slaščičarne gospod Charles Dalloyau bil glavni pek na kraljevem dvoru v Versaillesu. LUDVIK XIV - sončni kralj je želel zase le najboljše, prav tako najboljši kruh in slaščice zato je k sebi poklical iz Pariza najboljšega peka. Njihovi hišni sladici sta TORTA OPERA in TORTA LJUBEZNI prav tako pa so meni bili izredno slastni njihovi macaronsi. Vrsta običajno ni takšna kot v Laduree, se pa zna zgodit, da v vrsti čaka tudi kakšna znana oseba, saj je njihova redna gostja baje CATHERINE DENEUVE in morda celo kakšna SCARLET JOHANSSON, ki od letošnjega leta naprej živi blizu luxemburških vrtov kjer se ta slaščičarna nahaja.

PIERRE HERME je ravno tako odlična postojanka za macaronse ali pa še boljše njihbove francoske rogljičke (croissants) iz maslenega listnatega testa na tisoč in en način. Čeprav je slaščičarna nekoliko bolj komercialno usmerjena in nima tako dolge tradicije kot ostale, ne pomeni da je kaj slabša. 

Čisto za konec pa seveda ne moremo mimo najboljšega sladoleda v Parizu BERTHILLON na otočku ILE ST. LOUIS.  Sredi otočka je družina Berthillon na glavni ulici Rue Saint-Louis zakupila že skoraj vsak vogal tako dobro jim gre s tem sladoledom. Pogledaš vsak vogal in oceniš kje je vrsta za sladoled nekoliko manjša in čakaš. Ne pretiravam ampak resnično je to najboljši sladoled v Parizu oziroma najboljši sladoled kar sem jih kdaj poskusila. Vsak njihov sladoled je tako polnega in močnega okusa, da te odpelje v drugo dimenzijo. Če vzameš mareličnega, je isto kot bi lizal zmečkane zrele marelice, ki so bile nekaj časa v zamrzovalniku...enako je pri ostalih okusih. Resnično vredno počakati v vrsti :)

MAGIČNA PROVANSA

Francozom včasih tak zavidam, koliko lepega imajo za pokazati...Alzacijo na vzhodu o kateri sem že pisala, Provanso in Azurno obalo na jugu, Alpe, moj ljubi Pariz, dolino reke Loire s prekrasnimi gradovi, Normandijo na severu...oh ne zmanjka. 

Cotes du Rhone

Mož se je zadnje čase vrgel v proučevanje katamaranov, saj sanja da bova čez nekaj (beri 15-20) let kupila rabljeni katamaran in prepotovala svet...takrat bo šele zanimiv moj blog :) In ravno možek je na netu našel, da poteka vsako leto konec aprila v francoskem kraju Le Grande Motte blizu Nimesa boat show izključno za katamarane. Zurich - Nimes nekje 500 km, torej za en dan se nama ni splačalo vozit tako daleč...pa skozi provanso se peljeva...hm...vedno sem se samo peljala skozi provanso, nikoli pa ustavila. Okey naj ima moj dragi boat show, če imam lahko jaz provanso in tako sva spakirala kovček za podaljšan vikend, vzela s seboj še psičko in se odpeljala.

Kdaj? Najin čas obiska provanse morda ni bil najbolj idealen (zadnji vikend v aprilu) saj takrat še ne vidiš neskončnih polj cvetoče sivke, ki je postala prepoznavni simbol te pokrajine. Če želite videti še polja sivke, potem morate obiskati provanso nekje od druge polovice junija do prve polovice avgusta. Izlet lahko še združite s kopanjem na Azurni obali in imate združeno potovanje ter še morje, vožnje z avtomobilom je pa toliko kot če bi se peljali v Dalmacijo na morje. Včasih je potrebno malo spremembe in obiskati še druge kraje. Iz Slovenije vas bo pot peljala skozi Italijo (lahko se ustavite še v Toskani če imate dovolj časa) in jug Francije. Tako Italija kot Francija imata predvsem visoke cestnine (sploh Francija), zato ne bodite presenečeni, ko boste v eno smer odšteli nekje 100 eur samo na cestninskih postajah.

AVIGNON je bil najina prva postojanka. Srednjeveško mesto z obzidjem in 39 stolpi je bilo v 14. stoletju središče rimokatoliške cerkve, saj se je sedež papežev iz Vatikana preselil v Avignon za slabih 70 let. Filip lepi, francoski kralj je bil blaznež, ki je vse premoženje francoskega kraljestva zapravil za svoje vojne pohode in cerkev dobesedno prisilil, da so selili sedež v Francijo, saj je tako lahko imel papeža ves čas ob sebi in nanj neposredno vplival. Filip lepi je ta kralj, ki je prvemu avignonskemu papežu naročil, da izda dekret o pregonu vitezev templjarjev, saj je bil to takrat najbogatejši viteški red, kralj pa je potreboval nove vire premoženja. Viteze so na večer petka 13 zajeli in skoraj vse pobili, redkim je uspelo pobegniti. Od takrat dalje velja petek 13 za vraževernega. 

Mestno jedro je polno majhnih trgovinic s spominki (sivka, mila, keramika, začimbe...), s tem da so cene bile v primerjavi z ostalimi mesti tukaj najvišje. Če zaviješ v katero od stranskih ulic, izgleda vse skupaj precej zapuščeno in prazno, le na glavnih ulicah je polno turistov in po tleh ogromno pasjih bombic :(. Glavne znamenitosti so vse locirane okoli papeške palače ( Glavni trg Place de l Horloge, muzej umetnosti Petit Palais in krasni vrtovi Rocher des Doms). Izven mestnega obzidja ob reki Roni je glavna znamenitost most St. Benezet, katerega bi naj v 12. stoletju zgradil pastir Benezet. Če želite na most, je potrebno plačati vstopnino pa še reke Rone ne morete prečkati čezenj, saj so večino mostu odnesle poplave v 17. stoletju, popravilo pa bi takrat mesto preveč stalo, zato so most opustili in je ostal takšen vse do danes. 

POGLED NA REKO RONO

PONT ST. BENEZET

PAPEŠKA PALAČA

ARLES je malo tipično provansalsko mesto ob reki Roni in obvezen postanek za vse ljubitelje Van Gogha. Van Gogh je v Arlesu živel dobro leto, nato se je preselil v Saint Remy nedaleč od tod. Njegova zadnja tri leta življenja v Provansi so bila najbolj plodna, saj je tukaj ustvaril preko 300 svojih del. Na sprehodu skozi Arles na vsakem koraku srečuješ podobe iz njegovih slik v živo. To malo mestece je ob Van Goghu najbolj znano po arheoloških najdiščih iz rimskih časov, predvsem po antičnem gledališču in rimskem amfiteatru. V bistvu imajo tudi provansalska mesta Orange, Nimes in še kakšno rimski amfiteater, tako da mislim da je dovolj če si ogledate eno od teh mest, saj so si zelo podobna. V Arlesu sva naredila pavzo za kosilo. Morda napaka da sva se za kosilo odločila ravno v kavarni Van Gogh - sloviti kavarni, ki jo je Van Gogh naslikal in stoji še danes na istem mestu. Zakaj napaka? Hmm ker so bile cene malenkost višje kot drugod, morska hrana pa je bila povprečna, ratatouille kot priloga edino je bil dobro pripravljen. K vsakemu obroku v Provansi sodi zraven rose provansalsko rose vino. Odličen je rose Gris iz Bandola in rose iz pokrajine Cotes du Rhone. Midva sva naročila kar hišni rose in je bil ravno tako odličen in norčav :) 

AMFITEATER

  

CAFE VAN GOGH

ANTIČNO GLEDALIŠČE

CAMARGUE je bila še isti dan naslednja postojanka. Divja narava, katero je izoblikovala delta reke Rone je dih jemajoča. Prostrana močvirja, jezera, pašniki, soline in riževa polja...svetovno. Tukaj bi naj gnezdilo čez 200 vrst ptic, med njimi so tudi prelepi plamenci (flamingi). Kar okoli 10 tisoč bi jih naj bilo tukaj. Zanimivi so tudi prebivalci Camarguea, to so francoski romi s svojo romsko kulturo in običaji. Ti romi ne govorijo samo francosko ampak med seboj komunicirajo v španskem jeziku. Španija je le blizu (2 uri vožnje do španske meje). Številni romi se tam ukvarjajo z vzrejo črnih camarških bikov in so pravi romski kavboji imenovani Gardians. Večje kamarške bike prodajo v Španijo, nekatere uporabijo za svoje bikoborbe, nekaj pa jih gre za zrezke. Druga posebnost na tem območju so divji kamarški konji. So zelo odporna vrsta konjev, saj so se morali prilagoditi okolju in naj bi bili potomci prazgodovinskih konj. Žrebički so sivi do rjavkasti, beli postanejo šele med četrtim in sedmim letom starosti. Vse tukaj je divje in nekaj posebnega, še kamarški riž je poseben. V trgovinah ali ob cesti prodajajo navadni kamarški riž, rjavi in rdeči kamarški riž. Rdeči riž je anomalija in je edinstvena vrsta riža. Ima poseben oreščkast okus in je zelo nasiten. Kuha se bolj dolgo od ostalih vrst riža - približno eno uro. Nekaj tega riža sem kupila in ga pripravila doma. Naredila sem odlično rižoto iz rdečega kamarškega riža z radičem, rdečim vinom in švicarskim gruyer sirom (mi je boljši od parmezana). Kar je odlično v Camargu je to, da se z avtomobilom lahko ustavljaš ob cesti in občuduješ naravo, prav tako je veliko peš poti ob močvirjih in rečnih kanalih. Naslednji dan sva se odpravila s turistično ladjo po Camargueju vendar sva bila razočarana saj nisva videla nič novega, vse sva že videla med vožnjo iz avtomobila in ko sva delala postanke.

RIŽEVA POLJA

PLAMENCI

KAMARŠKI KONJI V NARAVI

SOLINE

KORMORAN

REČNI KANAL

KAMARŠKI BIKI

GARDIANS

Carbonniere stolp - nekoč varovan in edini vhod do Aigues Mortes kraja, danes stolp sredi ničesar. 

ST. MARIES DE LA MER je obmorski kraj na jugu Camarguea. Legenda govori, da bi se naj na tej obali s čolnom izkrcala Marija Magdalena, ki je po smrti Jezusa Kristusa pobegnila v današnjo Francijo skupaj s svojo hčerko Saro (Sara bi naj bila hči Kristusa in Marije Magdalene ter edina Kristusova potomka, je pa ta druga plat legende bolj dvomljiva in malo se govori o tem). Ob Mariji Magdaleni sta bili še v čolnu Marija Jakoba - sestra device Marije in Marija Saloma - mati apostolov Janeza in Jakoba.  Zaradi te legende so ta kraj poimenovali Svete Marije morij. Kraj je že od nekdaj romarsko središče in center romske kulture v Camargueu. Ob obali stoji dvorana za romske bikoborbe ter številne restavracije, ki ponujajo svežo morsko hrano. 

KAJ KUPITI? Stranske ulice so polne trgovin s spominki in produkti iz Provanse, tako da si lahko tam kupiš kaj za domov ali kot darilo (provansalska vina, kamarški riž, olive, olivno olje, kamarška sol, solni cvet, posušena sivka v vrečkah, mešanica provansalskih začimb za kuhanje, kandirani kostanji, sivkin med, kozji sir, mandljeva tortica, mila iz Marseilla, pire iz slanikov, beluši, artičoke...).

LA GRANDE MOTTE je ravno na meji med Provanso in Languedoc-Roussillon pokrajino. Predvsem ogromna marina in center ladjedelnic, kjer izdelujejo katamarane in trimarane. Ravno zaradi tega ni naključje, da poteka Multihull boat show ravno tam. Pa sva si pogledala kaj bova nabavila čez teh 15-20 let, ko bodo tile cukrčki ravno prav "poceni". 

AIGUES MORTES me je posebej očaral. Samotna utrdba sredi slane naplavine v Camargueu. Če bi prevedla ime tega kraja, bi se glasilo MRTVE VODE, saj je tukaj Rona tekom stoletij odložila ogromno mulja in ravno tukaj ob mestu imajo ogromne soline. Ustanovitelj tega utrjenega mesteca je bil francoski kralj Ludvik IX (Ludvik Sveti saj je bil najbolj pobožen francoski kralj, obseden z Jezusom in njegovimi relikvijami in še s čim drugim). Aigues Mortes je tako postalo sredozemsko pristanišče v 13. stoletju in izhodiščna točka za viteze, ki so sodelovali v Križarskih pohodih v sveti deželi, saj so od tukaj odpluli v sveto deželo. Priporočam, da se v ta kraj odpravite dokaj zgodaj, ko še ni turistov.

Ludvik IX oz Ludvik Sveti

LE GRAU DU ROI mi je bil najbolj simpatičen obmorski kraj Camarguea. Majhen, umirjen in ob obali je polno restavracij z odlično in dokaj poceni hrano. Jaz sem si privoščila celo posodo svežih klapavic, mož pa steak kamarškega bika in oboje je bilo odlično, cena pa tudi ne pretirana. Ob glavni jedi in sladici sva si privoščila še pol litra rose vina, voda je bila celo gratis, skupno pa sva odštela 30 eur za oba.

PONT DU GARD je bil najin stop over na poti nazaj proti Švici. Akvedukt predstavlja največje arhitekturno mojstrovino starih rimljanov in najvišji akvedukt v celotnem rimskem imperiju. Ogromni apnenčevi bloki so sestavljeni brez malte. Valobrani na reki so preprečevali poplavam, da bi porušile akvedukt. Zgradili bi ga naj okoli leta 19 pr.n št., v uporabi pa je ostal vse do 9 ali 10 stoletja našega štetja. Ta akvedukt čez reko Gardon stoji neomajen že več kot 2 tisoč let. Akvedukt je bil povezan s podzemnimi kanali, preko katerih so 50km daleč lahko vsak dan dovedli do 20 milijonov litrov vode. Pont du Gard je tako z vodo oskrboval pomembno rimsko naselbino Nimes. V sklopu akvedukta je še muzej Pont du Gard, ki vam predstavi celotno zgodovino akvedukta in okolice. V poletnih mesecih, ko je dovolj toplo, je za obiskovalce odprta plaža ob reki Gardon tik pod akveduktom. Če pridete tja zvečer na romantično večerjo v poletnem času, boste lahko Pont du Gard občudovali osvetljen z različnimi snopi svetlobe. 

KJE SPATI? Veliko je B&B variant na podeželju, ki so ugodne in s prijetno okolico, saj so hoteli v centrih večjih provansalskih mest dokaj dragi. Takšen je bil pogled iz najine sobe v B&B v vinorodni deželi Cotes du Rhone 20 minut izven kraja Orange. Cena 70 eur za 2 osebi na noč (privat soba, privat kopalnica s kadjo, zajtrk, psička gratis, parking za avto gratis). Vam bo pa zelo pomagalo, če boste znali par besed v francoskem jeziku, saj na podeželju v Provansi drugega kot francosko žal ne znajo (niti besedice). 

 Pogled iz najine sobe.

Dobro je vedeti...Provansa je zelo vetrovna pokrajina. Tukaj je veter mistral najmočnejši v zimskih mesecih in spomladi vendar rado tudi piha v preostalih mesecih v letu. Dobro se oblecite !!!